Ob poslušanju pravljic in prelistavanju slikanic otroci običajno uživajo, ko pa se od njih pričakuje, da sami vstopijo v svet brane in pisane besede, se lahko to spremeni. Takrat moramo biti pri njih pozorni na to, ali odklanjanje samostojnega branja morda nakazuje na specifične težave, lahko tudi na disleksijo. Da bi jim kot začetnikom branje olajšali, je pomembno, da izberejo knjige s primernejšim tiskom.
V knjižnici smo gradivu, ki je namenjeno začetnemu branju in je besedilno in slikovno oblikovano na način, da ga otroci s težavami v branju lažje berejo, namenili posebno mesto na knjižnih policah z oznako LAŽJE BRANJE.
Dobrodošel je tudi nasvet: ni pomembno, koliko ti otroci preberejo, pomembneje je, da vsak dan vsaj malo berejo. Pet minut za začetnike je povsem dovolj, več je lahko preveč in dosegli bi ravno nasproten učinek od želenega: da bi otroci z veseljem in lažje brali.
ZAKAJ JE BRANJE POMEMBNO?
Kdor bere:
- se lažje uči,
- ima bolje razvit spomin,
- ima bogat besedni zaklad,
- ima razvite miselne veščine sklepanja in razumevanja dogodkov,
- je bolj ustvarjalen in se lažje znajde v življenjskih situacijah,
- se uspešneje sporazumeva z drugimi ljudmi,
- pravilneje razume svoja čustva,
- ima razvite pozitivne vrednote,
- lažje ustvarja lastne sodbe o dogajanjih in uspešneje prepoznava resnico ...
Znanje in napredovanje v šolskem sistemu je neločljivo povezano z branjem. Otroci, ki imajo z branjem težave, v šoli težje napredujejo, ker zaradi bralnih težav ne zmorejo sami predelati šolske snovi, pogosto pa imajo težave tudi s koncentracijo, pomnjenjem in spominskim obvladovanjem snovi. Zato je še posebej pomembno, da tovrstno težavo otroka dovolj zgodaj odkrijemo, kajti to poveča možnost uspešnejšega obvladovanja in preseganja težav v prihodnosti.
KAJ JE DISLEKSIJA?
Disleksijo lahko v grobem opredelimo kot motnjo branja in pisanja, ki jo spremljajo še:
- težave s prostorsko in časovno organiziranostjo (otrok ne zmore logičnega ali organiziranega razporejanja opravil in zadolžitev, zamenjuje pojme kot so včeraj-danes-jutri ali zgoraj-spodaj in spredaj-zadaj ... );
- težave s priklicem besed (čeprav pozna besedo, je ne more izgovoriti, ko jo potrebuje, zato so njegovi stavki včasih močno okrnjeni, kratki ali pa jih sploh ne dokonča);
- težave pri razumevanju metafor (pojmov ali pomenov, ki jih takšni otroci ne morejo vizualizirati, ne razumejo);
- izrazita globinska percepcija in holistično zaznavanje informacij (rečemo lahko, da ti otroci globinsko »začutijo« bistvo stvari, situacij ali odnosov, ne zmorejo pa jih logično in analitično razložiti);
- močno okrnjen delovni spomin (npr.: če otroka ob prihodu iz vrtca ali šole vprašamo, kaj je jedel za malico, se tega ne bo mogel spomniti);
- površnost ali raztresenost (možgani pri nekaterih teh otrocih za svoje delovanje, t. j. povezovanje informacij, sklepanje ipd., uporabijo neprimerno več energije kot pri večini ostalih, zato se ti otroci hitreje utrudijo, kar se navidezno kaže kot nezainteresiranost za okolico in dogajanje okoli njih).
Ostali znaki, po katerem lahko prepoznamo otroke s specifičnimi težavami, so tudi:
- zakasnel govor (ti otroci spregovorijo dosti kasneje, kot njihovi vrstniki);
- običajno imajo težave z motoriko (npr. ne zmorejo si sami zavezati vezalk);
- ko pišejo v zvezek, ne morejo držati linije levega ali desnega roba (vsako naslednjo vrstico začnejo z večjim odmikom od roba);
- pri opravilih so manj samostojni kot njihovi vrstniki.
Imajo pa lahko ti otroci tudi nekaj izrazito dobrih lastnosti, ki so posledica njihovega drugačnega delovanja možganov:
- nagnjeni so k umetniškemu izražanju, so ustvarjalni in zelo muzikalični;
- močno imajo razvito konceptualno mišljenje;
- so nadvse iznajdljivi pri razvijanju strategij;
- zaradi drugačnega pristopanja k reševanju problemov lahko pridejo do genialnih rešitev;
- razumevanje naučenega je stabilnejše in trajnejše kot pri ostalih otrocih;
- uspešni so pri razlagi naučenega drugim ...
Disleksija ne pomeni vedno nižjih intelektualnih sposobnosti. Mnogi dislektiki imajo lahko kljub primanjkljajem na eni ravni nadpovprečno razvite sposobnosti na drugi ravni. Ker pa njihove težave niso pravilno razumete, sprejete in obravnavane, jih lahko kot osebnosti zatremo že na samem začetku in jih s tem prikrajšamo v celotnem nadaljnjem njihovem življenju. Prezrti otroci s tovrstnimi potrebami imajo nižjo samopodobo, so nesrečni in večkrat zapadejo v odklonilno obnašanje.
Iz izkušenj staršev otrok s specifičnimi učnimi težavami lahko izvemo, da je delo s takšnimi otroci, če k temu zavestno in odgovorno pristopimo, lahko naporno in zahteva veliko strpnosti, vendar rezultati takšne vztrajnosti obilno poplačajo ves opravljen trud. Vsi, ki ste v zgornjih opisih prepoznali tudi svojega otroka, se lahko po strokovno pomoč obrnete k šolskim svetovalnim delavcem ali pa kar na društvo Bravo oziroma na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Pomagajte svojim otrokom do boljše samopodobe.
