Krško je bilo domovina Bohoriča in Dalmatina, pa tudi Loka pri Zidanem mostu, kjer je imel svojo župnijo Primož Trubar, je dokaj blizu, zato je bila tu prava trdnjava protestantizma. Nadvojvoda Ferdinand in oglejski patriarh Marko Gradovica sta leta 1640 v Krškem ukazala zgraditi kapucinski samostan, saj so patri kapucini veljali za sposobne pridigarje, ki so znali bolj kot patri drugih redov, najti pristen stik z ljudstvom in z njihovo pomočjo je cerkev utrjevala svojo zmago nad protestantizmom.

Za pridigarje pa je potrebna tudi dobro založena knjižnica, ki ima na zalogi vzorčne pridige za nedelje in praznike, zbirke zanimivih anekdot za pojasnjevanje pridig, bogato dogmatično in filozofsko literaturo, različne biblije s komentarji, brevirje, molitvenike, pa tudi protilutrovske polemike. Vse to so takoj po naselitvi v krški samostan kapucini zbrali v svoji baročni knjižnici.

Precej knjig je krški predvojni muzalec Oto Auman izbral za svoj muzej in jih prenesel med drugo svetovno vojno na podstrešje Valvasorjeve hiše, zato se jih je veliko število ohranilo, nekaj pa je bilo tudi odtujenih in izgubljenih.

Knjižnica je ena redkih, ki je skozi tri stoletja ostala v istem prostoru in z istim pohištvom.

Knjige v kapucinski knjižnici Krško je strokovno uredil profesor Jaro Dolar, Kulturna skupnost Krško je obnovila opremo, Valvasorjeva knjižnica pa jo je prevzela v upravljanje. Svečana otvoritev knjižnice je bila junija leta 1984.

Knjižni fond kapucinske knjižnice danes šteje 1503 knjige, večinoma so dobro ohranjene z značilno kapucinsko, oziroma frančiškansko vezavo. V knjigah je s črnilom vpisan lastnik “Loci capucinorum Gurkfeldi “.

Največ je latinskih pa tudi nemških biblij s komentarji, brevirjev in molitvenikov. Katalog knjig iz leta 1695 šteje med najstarejše ohranjene knjižnične kataloge na Slovenskem. Razdeljen je po strokah od biblij in bibličnih komentarjev do “ varia “ (razno), po črkah od A do Z in seveda po velikosti (Folio, 4, 8, 12). Podobno so urejeni samostanski katalogi po vsem svetu.

Po jeziku je največ latinskih in nemških, precej pa je tudi italijanskih. Slovenskih del je malo. Najpomembnejše je delo
“ Sacrum promptuarium “ Janeza Svetokriškega, vseh pet delov, nekateri so celo v dveh izvodih. Najdemo tudi dva dela pridig očeta Rogerija – “ Palmarium empyreum “. Precej je Schonlebnovih del: njegove latinske pridige, predvsem dragoceno pa je delo “ Carniola antiqua et nova “ 1. del iz leta 1681, ki je zelo dobro ohranjeno. Zelo zanimivi so nekateri zgodnji ljubljanski tiski : Klemenčič Andrej: “Cynosura evangelica “ iz leta 1714, Žerovic Karel: “Zeitrechnung geschichtlisher Begebnise” iz leta 1827, Skerbinc Paškal: “Nedeljske pridige” 1814, obstaja pa tudi več del, ki se nanašajo na ljubljansko škofijo. Pomemben je življenjepis Skenderberga, ki ga je leta 1743 izdal v Zagrebu Marin Barcelij in kot knjižna redkost vsaj en Frobenijev tisk iz Basla – Blondus: De Roma triumphate (Zmagoviti Rim) iz leta 1559. Tu je še okrog 20 zvezkov rokopisov iz 18. in 19. stoletja, med njimi je najpomembnejši seznam redovnih bratov in pa samostanska kronika v latinskem jeziku.

Ker so se patri kapucini ukvarjali tudi s šolstvom in medicino, je tu tudi precej posvetnih del. Eno najpomembnejših je Calepinov latinski slovar iz leta 1502, ki ima še danes svojo uporabno vrednost, precej pa je tudi starih medicinskih in farmacevtskih knjig.

Knjižnica je imela tudi nekaj inkunabul, ki jih danes hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, žal pa sta bila odtujena tudi oba originalna zvezka Dalmatinove Biblije in Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske.